Sredi noči so nemški agenti Gestapa vdrli v več hiš v Tessenderlu in aretirali Frederica, Petrusa, Fransa, Alberta in Jozefa, vse člane odporniške skupine BNB. Obtoženi uporniških dejavnosti in pomoči ljudem v skrivališčih so deportirani v Nemčijo in poslani v različna delovna in koncentracijska taborišča, iz katerih se nobeden od njih ne vrne.
Ko vstopi v koncentracijsko taborišče Buchenwald, Petrus nad vrati prebere besede »Jedem das Seine «. Toda kaj je 18-letnik storil, da si je zaslužil takšno usodo? Kot kolesarski mehanik občasno popravlja kolesa in motorna kolesa za borce odpora in ljudi v skrivališčih, vendar gestapo zanj ne more najti skoraj ničesar drugega, česar bi ga lahko obtožil.
Petrusov največji akt upora je njegova odločitev, da ne bo izdal svojih prijateljev. Niti grožnje niti mučenje ga ne morejo prisiliti, da bi jih izdal, in njegovi tovariši iz BNB (Belgijskega nacionalnega gibanja) so mu globoko hvaležni za njegov pogum, še posebej glede na njegovo mladost.
Brutalno prisilno delo je sčasoma postalo preveč za Petrusa. Ker ni bil več sposoben delati, so ga uvrstili na prevoz za bolne zapornike. Natančno ne vemo, kako je umrl, a je bil verjetno tako oslabljen, da potovanja ni preživel.
Za Petrusovo mamo je njegov aret popoln presenečenje. O njegovi vpletenosti v BNB ne ve ničesar. Po vojni ostane sama: njen mož je umrl še pred vojno, najstarejši sin pa je za svojo odločitev, da ne bo govoril, plačal z življenjem.
Ta zgodba je bila samodejno prevedena in lahko vsebuje napake. Pokaži angleško besedilo
