Elisabeth Andriesse je odraščala v Vlissingenu. Ko je bila stara približno petnajst let, se je njen oče odločil, da se preseli v Belgijo. V Antwerpnu se je Elisabeth poročila s Poljakom Pinkasom Spiro, s katerim sta imela sina Jeana. Ker je Pinkas ostal v Belgiji po izteku desetdnevnega dovoljenja za bivanje, je postal oseba brez državljanstva. Zaradi poroke je ta status imela tudi Elisabeth. Zato njena družina ni smela prečkati francoske meje. Njeni starši in brat Lou so to lahko storili. Potovali so v Nizozemsko Vzhodno Indijo in nazadnje končali v japonskih taboriščih. Elisabeth, Pinkas in njun sin so se vrnili v Antwerpen in živeli na Herculusstraat 1 v Berchemu. Jeseni leta 1941 jim je uspelo na skrivaj priti v svobodno cono v Franciji. Toda tudi tam Judje niso bili varni. Na vso moč sta se trudila, da bi nadaljevala svoj beg.
Pinkasu je uspelo prečkati Pireneje in priti v Španijo. Elisabeth in Jean padeta v roke prevarantske mreže passeurs. Ujamejo ju med prvim poskusom bega, vendar ju v zameno za visoke podkupnine izpustijo. Drugi poskus se izkaže za usodnega: aretirajo ju in prepeljejo v Drancy. Od tam s 76. transportom odpotujejo v uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau, kjer jih takoj ubijejo. Elisabeth je stara 36 let, Jean pa 6. Ingrid Vander Veken je napisala presunljivo knjigo "Verloren" (Izgubljena) o tragičnih vojnih izkušnjah Elisabeth Andriesse in njene družine. (Pelckmans, ISBN 978 94 6434 161 4).
Ta zgodba je bila samodejno prevedena in lahko vsebuje napake. Pokaži angleško besedilo
